SILBA V MOJEM SRCU

Nekoč, davno tega, sem na Silbo priplaval. Šlo je za tradicionalni plavalni maraton na dan Marijinega vnebovzetja. Bilo nas je devet plavalcev, v morje smo skočili na Olibu. Po dveh urah in pol nepretrganega plavanja v spremstvu čolna, sem čisto pomodrel splezal na pomol v pristanišču. Nekateri na otok priplujejo, drugi nanj priplavamo.

Lani, ob razglasitvi lock downa, sem se ponoči usedel v avto in se odpeljal proti Zadru. Na otoku sem ostal skoraj leto dni. Izkazalo se je, da je Silba pravi azil. Lock downa skoraj nismo čutili, lahko smo se svobodno gibali, sprehajali v naravi, nabirali gobe in šparglje, trgali cvetje in limone. Napravil sem celo limončelo in sok. S prijateljem sem lovil ribe in lignje. Za novo leto smo opravili tradicionalni plavalni »maraton« v prijetno mrzlem morju. Maske smo nosili samo v trgovini in na pošti. Ob spremljanju novic s kopnega smo se zavedali, kakšen privilegij imamo, da lahko pandemijo preživljamo na otoku.

Garal sem na vrtu, obrezoval oljke, kosil travo, nazadnje pa sem se s prijateljem lotil gradnje petindvajset metrskega kamnitega zidu. Mešal sem beton, vozil kamen s samokolnico in asistiral mojstru. Sizifovo delo. Kamen je za nekaj časa postal moja usoda. Ugotovil sem, da je živ in da ima dušo.